Ko kristjan prejme vse zakramente uvajanja, prevečkrat pomisli na to, da je sedaj opravil svojo dolžnost, izpolnil zahteve tradicije in mirno živi svoje življenje naprej, kot da se ni nič dogodilo. Toda tak kristjan se hudo moti. Prejel je namreč novo življenje in to novo življenje nosi kakor zaklad v »lončenih posodah«:

1420 Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo "v lončenih posodah" (2 Kor 4,7). Sedaj je še "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). Smo še v "naši zemeljski hiši" (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.

Gospod Bog ne da miru in tudi človekova narava je nemirna narava, ki stalno zahteva opomine in spodbude, da bi živela v miru in sožitju z vsem stvarstvom. Ker pa je Bog en in edini in samo on resničen, dober in lep in ker je človek kljub vsem svojim talentom v razmerju do Boga samo šibak kupček mesa in v popolni odvisnosti od Njega, ki je darovalec življenja, ga Bog ne pušča samega, temveč želi biti navzoč v vseh segmentih človekovega življenja. Ne samo ob veselju in praznovanju, temveč tudi v temnih in samotnih nočeh greha, bolezni in trpljenja.

1421 Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, on, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje (prim. Mr 2,1-12), je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja celo pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.

Napak bi bilo misliti, da nas Gospod pušča ob strani, da se znajdemo v življenju samo preko naše svobodne volje. Potem bi po grehu prvih staršev svet pustil pri miru. Toda ne: človeka želi privesti nazaj v raj, v nebeško kraljestvo, kjer vladata mir, veselje in ljubezen. Še več, privesti ga želi živega in zdravega. Namen zakramentov ozdravljenja je, da bi se človek olajšal strahotnega bremena, ki nastane ob človekovih padcih in spodrsljajih na poti življenja in ta bremena težijo našo vest, kakor bi imeli mlinski kamen za vratom.

ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE

Zakrament pokore in sprave poznamo preko več različnih poimenovanj:

1423 Imenuje se zakrament spreobrnjenja, ker zakramentalno uresničuje Jezusov klic k spreobrnjenju (prim. Mr 1,15), dejanje vrnitve k Očetu (prim. Lk 15,18), od katerega se je človek oddaljil z grehom.

Kristjan v svojem zemeljskem življenju naleti na marsikatere ponudbe, ki pa niso vse v skladu z Božjo voljo. Trenutna težka situacija ali osebna stiska botruje temu, da se odločimo napak in skrenemo na stran pota. Spoved nam omogoči, da se spreobrnemo, to je obrnemo nazaj na pravo pot odrešenja.

Imenuje se zakrament pokore, ker posvečuje osebno in cerkvenosteno naravnanost spreobrnjenja, kesanja in zadoščevanja kristjana-grešnika.

Pokora ni kazen za storjene grehe. Bog nam odpušča, ne kaznuje. Kaznujejo nas same posledice grešnih dejanj. Pokora je zadoščevanje za žalitve. Pokora je zunanje znamenje notranjega obžalovanja.

1424 Imenuje se zakrament spovedi, ker je priznanje, izpoved grehov pred duhovnikom bistvena prvina tega zakramenta. V globokem pomenu je ta zakrament tudi "izpoved" v pomenu hvaležnega priznavanja in hvaljenja božje svetosti in božjega usmiljenja do grešnega človeka.

Dokler ni priznanja ni odpuščanja. Dokler si človek ne prizna, da ga je polomil, ne more napredovati. Priznanje pomeni, odstranitev tančico greha, ki zakriva naše oči, da ne vidimo, da delamo narobe. Bogu izpovemo svoje napake, grehe in spodrsljaje, ker vemo, da nam lahko samo On odpusti in nam pomaga pri nadaljnjem življenju.

Imenuje se zakrament odpuščanja, ker Bog z zakramentalno duhovnikovo odvezo podeljuje spokorniku "odpušanje in mir" (OS, obrazec odveze).

Bog nam odpušča, to pomeni, da se tistega, kar smo naredili narobe ne spominja več. Bog naše žalitve od pusti izpred svojega obličja. Če se mi spominjamo svojih preteklih dejanj, to ne pomeni, da se jih spominja Bog. Naš spomin ohranja neprijetne spomine zato, da jih ne bi več ponavljali. Edino le zadostna pokora lahko izbriše tudi spomin.

Imenuje se zakrament sprave, ker podeljuje grešniku ljubezen Boga, ki daje spravo: "Spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20). Kdor živi iz usmiljenja božje ljubezni, je pripravljen odgovoriti na Gospodov klic: "Pojdi in se prej spravi z bratom" (Mt 5,24).

Nazadnje je zakrament sprave. Ko kristjan naredi greh, se ne prekrši samo zoper Boga, temveč zoper celotno cerkveno skupnost, kajti pomeni, da ni držal obljube, ki jo je dal pri krstu. Noben greh ni individualen greh. Tudi če ga naredimo na skrivnem, da res nihče ne ve zanj, ostanejo posledice, ki prizadenejo župnijsko skupnost, skupnost bližnjih, s katerimi živimo. Spoved je tako dogodek ponovnega sožitja z Bogom in bližnjim.

Zakrament pokore sestoji iz celote treh dejanj, ki jih stori spokornik, in iz spovednikove odveze. Spokornikova dejanja so: kesanje, spoved ali razkritje grehov duhovniku in sklep (namen), da se poboljša in opravi dela zadoščenja.

Prvo dejanje svete spovedi je dobra in temeljita priprava. Le ta vključuje notranjo pokoro:

1431 Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje skupaj z upanjemn na božje usmiljenje in zaupanje v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali "animi cruciatus (mrtvenje duha)", "compunctio cordis (potrtost srca)" (prim. Trid. koncil: DS 1677-1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4).

Ta notranja pokora je klic k spreobrnjenju. Ko človek uvidi svojo pogreško, se želi temeljito spreobrniti, spremeniti svoje življenje. Da bi dobili učinkovit odgovor na ta klic, da bi resnično razumeli kaj moramo storiti in kaj Bog želi da storimo, se tega lahko lotimo na različne načine:

1434 Kristjanova notranja pokora more imeti zelo različne oblike. Sv. pismo in Očetje poudarjajo zlasti tri oblike: post, molitev in miloščino (prim. Tob 12,8; Mt 6,1-18), ki izražajo spreobrnjenje v odnosu do samega sebe, v odnosu do Boga in v odnosu do drugih. Poleg radikalnega očiščenja, ki je učinek krsta ali mučeništva, omenjajo kot sredstvo za dosego odpuščanja grehov prizadevanje za spravo s svojim bližnjim, solze spokornosti, skrb za zveličanje bližnjega (prim. Jak 5,20), priprošnja svetnikov in izvrševanje del ljubezni, ki "pokrije mnoštvo grehov" (prim. 1 Pt 4,8).

1436 Evharistija in pokora. Vsakodnevno spreobrnjenje in pokora najdeta svoj izvir in hrano v evharistiji, saj postane v njej ponavzoča Kristusova daritev, ki nas je spravila z Bogom; evharistija nahranja in krepi tiste, ki živijo Kristusovo življenje: "Evharistija je protistrup, ki nas osvobaja vsakodnevnih pogreškov in varuje smrtnih grehov".

1437 Branje sv. pisma, molitev bogogoslužnih ur in očenaša, vsako iskreno dejanje češčenja in pobožnosti poživlja v nas duha spreobrnjenja in spokornosti ter prispeva k odpuščanju naših grehov.

Zadnje, kar mora kristjan v svoji pripravi (za izpraševanje vesti klikni tukaj) na spoved doseči je kesanje. »Kesanje je dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti« (KKC 1451). Ko kristjan to doseže je sedaj pripravljen na prejem zakramentalne odveze.

Drugo dejanje, ki ga mora kristjan izpolniti je: zbrati pogum in vstopiti v spovednico.

1456 Priznanje duhovniku je bistveni del zakramenta pokore: "Spokorniki morajo pri spovedi navesti vse smrtne grehe, ki se jih po skrbnem spraševanju svoje vesti zavedo, pa naj bodo še kako skrivni ali pa storjeni le zoper zadnji dve od desetih božjih zapovedi (prim. 2 Mz 20. 17; Mt 5, 28), saj včasih ti grehi dušo bolj ranijo in so nevarnejši od očitno storjenih".

Ugovori zoper spovednico in duhovnika tukaj ne zdržijo. Ko kristjan v spovednici izpove svojih grehov, tega ne pove duhovniku, temveč pove Kristusu samemu. V tišini, mraku in sterilnosti spovednega prostora duhovnik »posodi« Jezusu svoja ušesa, svoje srce in svoja usta:

1465 Ko duhovnik obhaja zakrament pokore, opravlja službo dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco, službo usmiljenega Samarijana, ki obvezuje rane, očeta, ki čaka na izgubljenega sina in ga ob njegovi vrnitvi sprejme, pravičnega sodnika, ki ne gleda na osebo in čigar sodba je hkrati pravična in usmiljena. Skratka, duhovnik je znamenje in orodje usmiljene božje ljubezni do grešnika.

Prav tako je tajnost na prvem mestu. Duhovniku pretijo in grozijo mnogotere kazni in izobčenja, če prelomijo spovedno molčečnost. »Ta tajnost, ki ne dovoljuje izjem, se imenuje "zakramentalni pečat", kajti to, kar je spokornik odkril duhovniku, ostane "zapečateno" po zakramentu. /V slovenščini govorimo "spovedni molčečnosti"./« (KKC 1467).

Kolikokrat naj vstopimo v spovednico: Cerkvena zapoved je vsaj enkrat v letu, vseeno pa Cerkev priporoča izpovedovanje vsakdanjih pregreškov (malih grehov): Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on (prim. Lk 6,36) (KKC 1458).

Tretje dejanje, ki se nanaša na sveto spoved pa je zadoščevanje, v pogovornem jeziku temu pravimo pokora:

1459 Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, toda ne popravi vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik, mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora "zadostiti" za svoje greha ali "opraviti pokoro" zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi "pokora".

Spreobrnjenje se tiče tako preteklosti (obžalovanje) in prihodnosti (trden sklep, načrti za prihodnost). To tretje dejanje je lahko še najtežje, saj vključuje trden sklep ne grešiti več, ter trud ta sklep uresničiti. Vse kar smo obljubili pred spovedjo in pri spovedi, vse kar smo načrtovali, moramo sedaj izpolniti. Ta pa bi lahko to izpolnili, se moramo zavedati tudi posebnih duhovnih učinkov zakramenta svete spovedi: sprava z Bogom, po kateri spokornik znova dobi milost; sprava s Cerkvijo; odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom; vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.