Ko kristjan prejme vse zakramente uvajanja, prevečkrat pomisli na to, da je sedaj opravil svojo dolžnost, izpolnil zahteve tradicije in mirno živi svoje življenje naprej, kot da se ni nič dogodilo. Toda tak kristjan se hudo moti. Prejel je namreč novo življenje in to novo življenje nosi kakor zaklad v »lončenih posodah«:

1420 Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo "v lončenih posodah" (2 Kor 4,7). Sedaj je še "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). Smo še v "naši zemeljski hiši" (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.

Gospod Bog ne da miru in tudi človekova narava je nemirna narava, ki stalno zahteva opomine in spodbude, da bi živela v miru in sožitju z vsem stvarstvom. Ker pa je Bog en in edini in samo on resničen, dober in lep in ker je človek kljub vsem svojim talentom v razmerju do Boga samo šibak kupček mesa in v popolni odvisnosti od Njega, ki je darovalec življenja, ga Bog ne pušča samega, temveč želi biti navzoč v vseh segmentih človekovega življenja. Ne samo ob veselju in praznovanju, temveč tudi v temnih in samotnih nočeh greha, bolezni in trpljenja.

1421 Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, on, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje (prim. Mr 2,1-12), je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja celo pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.

Napak bi bilo misliti, da nas Gospod pušča ob strani, da se znajdemo v življenju samo preko naše svobodne volje. Potem bi po grehu prvih staršev svet pustil pri miru. Toda ne: človeka želi privesti nazaj v raj, v nebeško kraljestvo, kjer vladata mir, veselje in ljubezen. Še več, privesti ga želi živega in zdravega. Namen zakramentov ozdravljenja je, da bi se človek olajšal strahotnega bremena, ki nastane ob človekovih padcih in spodrsljajih na poti življenja in ta bremena težijo našo vest, kakor bi imeli mlinski kamen za vratom.

ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA

Zakrament bolniškega maziljenja zaradi prakse preteklih stoletij ovija mračen vonj po smrti, zaradi česar se ga čedalje bolj opušča, kar pa ni vredu. Zaradi te prakse ga še vedno ponekod imenujejo sveta popotnica in se ga še najbolj bojijo starejši in onemogli, saj mislijo, da smo s tem dejanjem naredili križ nad njimi.

Vendar temu ni tako. Katekizem katoliške Cerkve nas o tem poučuje:

1499 "S svetim bolniškim maziljenjem in z molitvijo duhovnikov vsa Cerkev bolnike priporoča trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši; celo spodbuja jih, naj prispevajo svoj delež k blagru božjega ljudstva tako, da se svobodno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo" (C 11).

Bolezen je dejstvo, ki ga kljub vsej moderni znanosti ne moremo obiti. Bolezen je dogodek v človekovem življenju, ki predstavlja veliko preizkušnjo, je stanje recesije:

1511 Cerkev veruje in izpoveduje, da obstaja med sedmimi zakramenti en zakrament, ki je posebej namenjen za krepčanje tistih, ki jih preiskuša bolezen: bolniško maziljenje:

Recesija ne pomeni samo nazadovanje, pomeni nasilna ustavitev na določeni točki, ki je zaradi zunanjih vplivov ne moremo preseči. Bolezen je tako preizkušnja in priložnost, da poglobimo svojo vero in ljubezen do Boga, da presežemo točko v našem življenju, na kateri smo se bolj ali manj nasilno ustavili.

1501 Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da razlikuje v svojem življenju to, kar ni bistveno, da se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu.

Zato Cerkev po izročilu Gospoda Jezusa Kristusa, nadaljuje Njegovo odrešenjsko delo tu na zemlji, med katero spada tudi ozdravljenje. Na mnogih mestih v Svetem pismu je izpričano, Jezusovo veliko usmiljenje do bolnikov. Jezus nima ne samo oblasti ozdravljati marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17).

Bolni niso samo starejši. Zboli lahko vsak človek, mlad ali star. Različne pa so tudi bolezni same. Nekatere so blage in minejo kakor so tudi prišle. So pa bolezni, ki človeka za dalj časa priklenejo na posteljo in te potrebujejo posebno pozornost. Kdo je torej upravičen zakramenta bolniškega maziljenja?

1514 Bolniško maziljenje ni zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti. Primeren čas za prejem nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti.

Nikakor pa ne smemo zakramenta bolniškega maziljenja enačiti z nekakšno magijo ali nekimi New Age obredi, ki bodo zgolj zaradi dogajanja samega pripomogli, da bo bolnik »vstal in nesel svojo posteljo«. Zakrament bolniškega maziljenja zahteva najprej vero:

1504 Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), "kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala" (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej "dotika", da bi nas ozdravil.

Ne ozdravlja zakrament sam po sebi. Tudi ne ozdravlja duhovnik, ki podeljuje zakrament. Ozdravlja namreč Jezus Kristus, v moči vere obhajanca zakramenta. Duhovnikova vloga je omejena zgolj na posrednika Božje milosti. In ozdravljenja si ne smemo predstavljati po svoje, temveč je premik iz recesije v novo življenje; je zmožnost sprejeti Božjo voljo; zedinjenje bolnika s Kristusovim trpljenjem v njegov blagor in v blagor vse Cerkve; tolažba, mir in srčnost za krščansko prenašanje tegob bolezni ali starosti; odpuščanje grehov, če tega bolnik ni mogel prejeti v zakramentu pokore; vrnitev zdravja, če je to ugodno za duhovno zdravje; priprava na prehod k večnemu življenju.