ZAKRAMENTI SLUŽENJA OBČESTVU

Noben človek ni sam in noben človek ne more sam živeti. Človek je družbeno in družabno bitje. Da bi normalno živel in se razvijal potrebuje družbo sebi enako mislečih, potrebuje bližnjega. To še toliko bolj velja za kristjana. Kristjan ne more sebično in egoistično čepeti v svojem kotu in se ne brigati za druge. Družbeni nauk Cerkve nam podaja štiri načela, ki veljajo za vsakega kristjana in vsako krščansko skupnost: osebnostno načelo (vsak človek je nosilec, ustvarjalec in cilj vseh družbenih struktur); načelo skupnega dobrega (služenje drugemu); načelo solidarnosti (vsi za enega, eden za vse); načelo subsidiarnosti (nuditi pomoč). Da bi mogli ta načela spoštovati in v širši družbi dobro delovati, nam Bog daje zadnja dva zakramenta, ki »sta naravnana na odrešenje in zveličanje drugih. Če obenem prispevata k osebnemu zveličanju, dosegata to prek vplivanja na služenje drugim. Ta dva zakramenta podeljujeta posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena graditvi božjega ljudstva« (KKC 1534).

ZAKRAMENT SVETEGA REDA

1536 Sveti red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov: to je torej zakrament apostolske službe. Obsega tri stopnje: škofovsko, prezbiterat in diakonat službo.

Zakrament svetega reda je poseben zakrament, ki nas utrjuje v službi bližnjemu. Kakor vsak zakrament ima tudi zakrament svetega red svoj lasten obred, ki ga običajno imenujemo »posvečenje«. Pomeni pa, »oddelitev kristjana od drugih in od Kristusa samega izvršena umestitev (postavitev) za Cerkev. Polaganje škofovih rok skupaj s posvetilno molitvijo sestavlja vidno znamenje tega posvečenja (KKC 1538). Ta zakrament se podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat, ki ga do večnih časov označuje, da je bil izbran. Prvič izbran za kristjana, drugič da je potrjen po svetem duhu. In tretjič izbran izmed skupnosti, da bi skupnost vodil k Bogu.

Najprej je treba povedati, da se izognemo popačenemu pojmovanju in s tem lažnim razumevanjem. V cerkvi večkrat govorimo o raznih službah, ki jih posamezniki opravljajo: služba bralca, služba izrednega delivca obhajila, služba krasilcev in čistilcev cerkvene zgradbe, služba mežnarja, služba ključarja itd. Pri zakramentu svetega reda, pa pojem »služba«, pomanjkljivo označuje prejemnika svetega reda. Kajti pojem »služba« je časovno omejen. Vsakdo ima neko službo, ki jo opravlja in ko konča, oz. službe ne more več opravljati jo preprosto zamenja. Pri škofih, duhovnikih ali pa diakonih pa to ni tako. Prejemniki svetega reda so sicer postavljeni v službo, vendar ne opravljajo službe, temveč doživljenjsko poslanstvo. V svojem poslanstvu služijo Kristusu in po Kristusu vsej krščanski skupnosti.

1548 V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je Kristus sam navzoč svoji Cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrenjske daritve, učitelj resnice. To izraža Cerkev, ko pravi, da duhovnik v moči zakramenta svetega reda deluje "in persona Christi Capitis". Isti duhovnik Kristus Jezus je tisti, čigar vlogo v resnici opravlja njegov služabnik. Če je namreč le-ta zaradi duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel, upodobljen po vJlikem duhovniku Kristusu, tedaj ima oblast, da deluje v moči Kristusa samega, katerega ponavzočuje ("virtute ac persona ipsius Christi") (Pij XII., enc. "Mediator Dei").

Pri vseh zakramentih velja, da so vidno znamenje nevidne Božje milosti in da se nas Bog preko zakramentov posebej dotika. Kdor pa prosi za zakrament svetega reda in se na to ustrezno pripravlja pa na nek način dovoljuje z dejanjem svoje svobodne volje, da postane orodje zakramentov. Kristus se nas preko zakramenta svetega reda posebej dotakne, zato, da bi se preko prejemnikov zakramenta svetega reda dotikal vseh ljudi.

To pa seveda prejemnika svetega reda ne odvezuje od dolžnosti, da se še posebej on odlikuje v izpolnjevanju Božjih zapovedi in da je predvsem sam v milostnem stanju pred Bogom:

1550 Te Kristusove navzočnosti v posvečenem nositelju cerkvene službe ne smemo razumevati tako, kakor da bi bil le-ta zavarovan zoper vse človeške slabosti, duha gospodovalnosti, zmot, celo greha. Moč Svetega Duha ne jamči na isti način za vsa dejanja nositeljev cerkvene službe. Medtem ko je pri zakramentih to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti, pa obstajajo mnoga druga dejanja, kjer človeški odtis nositelja službe pušča sledove, ki niso vselej znamenje zvestobe evangeliju in ki morejo zaradi tega škodovati apostolski rodovitnosti Cerkve.

Škof, duhovnik ali diakon tako nista obvarovana pred človeškimi slabostmi, kajti tako mi ostali brez svobodne volje. Kakor vsak drug kristjan, se morajo posebej odločati za dobro in se izogibati slabega. Toda, ker so po posvečenju deležni Jezusa Kristusa in ker po njihovih rokah Kristus sam deluje, sadovi milosti zakramentov, kljub grešnosti nositelja službe, niso okrnjeni. Vsak zakrament isto deluje, če ga podeli pravilno posvečeni duhovnik, škof ali diakon, četudi se osebno ravno ne odlikuje v krščanskem življenju. Kajti v trenutku podeljevanja zakramenta duhovnik, ni več duhovnik in škof ni več škof, temveč je duhovnik ali škof podoba Jezusa Kristusa.

Zakrament svetega reda se deli na tri stopnje. Škofovsko posvečenje je zadnja stopnja in pomeni polnost zakramenta svetega reda:

1560 Vsak škof ima kot Kristusov namestnik pastoralno odgovornost za delno Cerkev, ki mu je bila zaupana, toda hkrati nosi zborno skupaj z vsemi brati v škofovstvu skrb za vse Cerkve: "Če je vsak škof lastni pastir samo za del črede, ki je bil zaupan njegovim skrbem, ga pa njegova lastnost zakonitega naslednika apostolov po božji postavitvi napravlja solidarno odgovornega za apostolsko poslanstvo Cerkve".

Duhovnik ali prezbiter je tako postavljen v vlogo škofovega pomočnika:

1567 "Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo" (C 28). Duhovniki morejo svojo službo opravljati samo v odvisnosti od škofa in v občestvu z njim. Obljuba pokorščine, ki jo napravijo škofu ob svojem posvečenju, in škofov poljub miru ob koncu obredov posvečenja pomenita, da škof gleda nanje kot na svoje sodelavce, svoje sinove, svoje brate in svoje prijatelje, in da mu oni s svoje strani dolgujejo ljubezen in pokorščino.

Prva stopnja svetega reda pa predstavlja služba diakonov:

1569 "Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke 'ne za duhovništvo, ampak za strežništvo'. Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v nalogah svoje "diakonije" na poseben način vezan na škofa.

1570 Diakoni so na poseben način deležni Kristusovega poslanstva in milosti. Zakrament svetega reda jih zaznamuje s pečatom, neizbrisnim znamenjem, ki z ničimer ne more biti odstranjen in ki jih upodobi po Kristusu, ki se je napravil za "diakona", to je za služabnika vseh (prim. Mk 10,45; Lk 22, 27). Med drugim je naloga diakonov ta, da škofom in duhovnikom asistirajo (pomagajo) pri obhajanju božjih skrivnosti, zlasti evharistije, da evharistijo razdeljujejo, da prisostvujejo sklepanju zakona in ga blagoslavljajo, da razglašajo evangelij in pridigajo, da vodijo pogrebe in da se posvečajo različnim službam ljubezni do bližnjega.

Veljavno lahko prejme svete redove le krščen moški. Gospod Jezus je izbiral može, da jih je izoblikoval v zbor dvanajstih apostolov in apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce, ki so jih nasledili v njihovi nalogi. Zbor škofov, s katerim so duhovniki zedinjeni v duhovništvu, je tisti, ki do Kristusove vrnitve ponavzočuje in posedanja zbor dvanajsterih. Cerkev priznava, da jo ta izbira Gospoda samega obvezuje. Zato posvečenje (ordinatio) žensk ni mogoče (KKC 1577). V prvi vrsti je treba tu vedeti, da je Gospod Jezus izbiral, da Bog izbira in izbere. Zato nima nihče pravice prejeti zakrament svetega reda: »Kdor misli, da prepoznava znamenja božjega klica k posvečeni cerkveni službi, mora svoje hrepenenje ponižno podrediti avtoriteti (oblasti?) Cerkve, ki ji pripada odgovornost in pravica poklicati koga k prejemu redov. Kakor vsako milost je treba tudi ta zakrament sprejeti kot zastonjski dar (KKC 1578).

Kakor vera, tako tudi vsak zakrament je prostovoljni dar Boga Očeta. Nihče ga ne more kupiti ali na kakršen koli drug način materialno pridobiti. Seveda se mora človek sam svobodno odločiti in privoliti. Toda končna odločitev pa je vedno pridržana Bogu.

Vsak zakrament, da bi pravilno v polnosti deloval, potrebuje tudi človeški doprinos. Ta doprinos je pri zakramentu svetega reda v obliki celibata:

1579 Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in ki imajo voljo ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva (prim. Mt 19,12). Poklicani, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega (prim. 1 Kor 7,32), se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; sprejet z veselim srcem, oznanja celibat na sijoč način božje kraljestvo.

Namen celibata ni, da bi ljudi trpinčil, tam, kjer so najbolj ranljivi, temveč da Bogu podarijo to, kar jim je najbolj dragoceno, kajti Bogu pritiče le najboljše in najdragocenejše. To je tisto pravo nabiranje zakladov. Na zemlji postanemo ubogi, da bi v nebesih postali bogati.

Učinki zakramenta svetega reda so različni. Prvi učinek je neizbrisno znamenje:

1581 - 1582 Kakor pri krstu in birmi je tudi ta deležnost pri Kristusovi službi podeljena enkrat za vselej. Tudi zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje in ga ni mogoče ponoviti niti ga podeliti za omejen čas in upodobi prejemnika po Kristusu s posebno milostjo Svetega Duha, da bi služil kot Kristusovo orodje za njegovo Cerkev. S posvečenjem postane prejemnik usposobljen za to, da deluje kot ponavzočevalec Kristusa, glave Cerkve, v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja.

Podobno kot pri krstu in birmi. Ko je nekdo krščen je krščen do sodnega dne. In prav tako, kdor je posvečen je posvečen do sodnega dne. Nobena človeška oblast tega znamenja ne more izbrisati. Lahko sicer formalno »izstopimo iz Cerkve«, nikoli pa ne bomo nehali biti Božji otroci. Tudi duhovnik je tako duhovnik, četudi izstopi iz kleriškega stanu.

1583 Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal; ne more pa nič več postati laik v strogem smislu, kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.

To neizbrisno znamenje duhovnika, četudi izstopi tako zaznamuje, da je dolžan tistemu, ki je v smrtni nevarnosti in če v bližini ni nobenega drugega duhovnika, podeliti odvezo.

Drugi učinek pa je seveda velika milost Svetega Duha, pomeni da je duhovnik v posebnem osebnem in intimnem odnosu z Bogom. In »ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce« (KKC 1586).

Za konec kratke razlage zakramenta svetega reda, še dve pričevanji:

Tako sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklika:

Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali . Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni se nahajamo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč. /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/ branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj in, da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje.

Sveti župnik iz Arsa pravi: "Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji"... "Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni"... "Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca". (KKC 1589)